PD Sloga Rogatec

Kot začetke društva štejemo leto 1948, ko je bilo ustanovljeno PD "Sloga" Rogatec – Straža in njegov predsednik je bil Jaka Razpotnik. O tedanjem delu se ne ve skoraj nič razen to, da so že takrat radi hodili v gore, da so leta 1953 planinci sprejeli zvezno štafeto ob dnevu mladosti na vrhu Donačke gore in jo ponesli naprej na Kuna goro. Prva večja organizirana pot društva pa je bila, ko so se mladi, zagnani mladeniči podali poleti leta 1952 v Julijce z namenom, osvojiti vrh slovenskega očaka. In zakaj prav leta 1952? Tega leta je bilo novo ustanovljeno društvo uradno registrirano pri planinski zvezi Hrvaške. Več o dejavnosti društva ni znano, ostalo je nekaj spominov in fotografij, nato je dejavnost tedanjega društva po letu 1954 vztrajno usihala.

Mrtvilo pa je prineslo nove želje in nekaj let kasneje 1969; je na osnovni šoli v Rogatcu počasi, a vztrajno nastajal vedno močnejši mladinski odsek planinskega društva, ki ga je vodila prizadevna Jelka Erjavec. Vanj se je vključilo tudi nekaj odraslih planincev. Sam odsek pa je bil pridružen planinskemu društvu iz Rogaške Slatine. Nato se je na pobudo iniciativnega odbora dne, 04. januarja 1973, v prostorih osnovne šole sprejel sklep, da se ta odsek odcepi od slatinskega društva in, da se pripravi ustanovni občni zbor društva, 19. januarja 1973 leta, v mali dvorani hotela Pošta v Rogatcu. 

Iniciativni odbor, (zapisani po vrstnem redu v zapisniku), so sestavljali: Storjak Zvonko, Herman Branko, Pelko Helga, Dirnbek Anton ml., Škerjanc Metka, Škerjanc Filip, Zalezina Slavko, Zalezina Feliks, Zalezina Vlado, Lebič Marija, Prevolšek Franc, Erjavec Bibi, Erjavec Jelka, Žnidaric Jože, Cesar Karlo, Špiljak Edo, Pust jelko, Avguštin Roman in Masera Jože.

 

Na ustanovnem občnem zboru se je zbralo petdeset odraslih, petinštirideset mladincev, dvaintrideset pionirjev, tov. Tone Bučar – podpredsednik PZS in tov. Boris Gašperlin – član MK pri PZS. Nastalo je novo društvo PD "Sloga" Rogatec – Straža, ki ga je vodil prvi predsednik Karlo Cesar. Takrat se je začela pisati tista zgodovina, na katere temeljih stoji današnje planinsko društvo "Sloga".

V zapisniku ustanovnega občnega zbora je zapisano, da je že pred ustanovitvijo društva Metka Škerjanc postala planinska vodnica in da še trije člani imajo opravljen letni tečaj za planinskega vodnika. Kdo so bili ti trije se za enkrat ne ve zagotovo. Predvidevam, da je eden izmed njih prav v nadaljevanju omenjeni Slavko Zalezina, ki se je namenil tudi na zimski tečaj.

Društveno delo v prvem letu je bilo zelo pestro, saj so se člani udeleževali najrazličnejših aktivnosti. Zleta pionirjev – planincev na Tari so se udeležili Ivana Kučiš, Marija Režek, Adi Lebič, Cvetko Halužan in Mira Egartner. Vodniškega tečaja pa Irena Avguštin, Lidija Cesar in Vanč Križan medtem, ko sta se začetniškega alpinisticnega tečaja v dolini Vrata udeležila vodnika Metka Škerjanc in Slavko Zalezina, enako tudi izpopolnjevanja na Grossvenedigerju.

Pred marcem 1974 se omeni drugi načelnik MO-ja Slavko Zalezina. Za tečaj mentorjev planinskih skupin na 35. seji predlagajo Frido Ducman in Bibi Erjavec. Markacist Miro Orel, je bil hkrati tudi načelnik markacijskega odseka.

Planinci so se ukvarjali z vsem, kar več ali manj sodi k planinstvu: hodili so na izlete, ture in izobraževanja, mladi so se ukvarjali z različnimi tekmovanji in prirejali so planinske plese, ki so takrat še posebej bili v modi, saj so predstavljali nekakšno osnovno obliko družabnega življenja v kraju.

Rodila se je prva pobuda za gradnjo zavetišča pod Donačko goro na drugem občnem zboru 10.6.1975. Jaka Berdnik je načel to vprašaje, podprl ga je Feliks Zalezina. Nato so se o nujnosti gradnje zavetišča izrekli še drugi planinci. Na predlog Antona Dirnbeka ml. se formira iniciativni odbor v sestavi Slavko Zalezina, Branko Herman, Miro Orel in Vlado Zalezina.

Tako se je leta 1977 začela udarniška izgradnja planinskega doma pod Donačko goro. Pri delu doma so se aktivno angažirali mnogi posamezniki in organizacije, tako da je 23. junija 1984 bil dom tudi svečano odprt. Ob otvoritvi je trak na vhodnih vratih prerezal najbolj zaslužen član Feliks Zalezina. Kasneje so planinski dom poimenovali po planincu Rudiju Lebiču, ki je prav tako deloval v času izgradnje doma.

Planinski duh je v našem društvu živel dalje. Menjavali so se upravni odbori in z njimi predsedniki, število članov je naraščalo in padalo. Na vrhuncu števila članstva je društvo štelo približno 350 pripadnikov, kar je za tako majhen kraj, kot je Rogatec, pomenilo izredno velik odstotek krajanov.

Vsak od predsednikov je v vodenje društva prinesel svoje izkušnje in svojo filozofijo. Vsak je po svoje zaznamoval delo društva, to pa že vseh vrsto let svojega obstoja gotovo igra pomembno vlogo v društvenem in družabnem življenju Rogatca.